Metanje riža

Tradicija izhaja iz obdobja Antike, najverjetneje pa so jo poznali že celo prej. V mladoporočenca so riž metali, ker so verjeli, da jima bo prinesel srečo, obilje ter da bosta bolj plodna in zato imela veliko otrok. Navada se je ohranila do danes, vendar riž ni edini, ki ga mečemo na poroki. V določenih državah mečejo tudi datlje, rozine, fige, bonbone, lešnike, moko, semena za ptice, sončnična semena in še bi lahko naštevali. Pomembno je, da gre za neko vrsto hrane, najbolje semena, saj iz njih večinoma vzklije nekaj večjega in bolj razvitega. Otroci. Včasih so jih paru želeli kar največ, saj so potrebovali čim več ročic za obdelovanje zemlje. Danes tovrstne potrebe ali želje očitno nimamo več, saj se je metanju riža na porokah pridružilo tudi pihanje milnih mehurčkov, metanje svilnatih lističev rož in še kaj.

Metanje šopka in podvezice

V srednjem veku je poročna obleka predstavljala neke vrste amulet plodnosti in rodnosti. Po poroki so samske ženske lovile nevesto in iz nje trgale kose obleke. Kasneje so poročne obleke postale dražje in vedno več žensk si jih je želelo obdržati. Nekatere za spomin, druge zato, da bi jo predale hčerki na njen poročni dan. Zato so neveste pričele metati podvezico, ki ga je kasneje izpodrinil šopek. Prva, ki ulovi šopek je naslednja kandidatka za poroko. Prvi, ki ulovi podvezico pa je kandidat za poroko.

Ženin in podvezica

Podvezica naj bi po nekaterih virih, predstavljala deviški pas. Ko je ženin odstranil podvezico z nevestine noge, je s tem javno oznanil, da je le-ta razrešena statusa device. V srednjem veku je bilo v navadi tudi to, da so svatje po poročnem slavju pospremili mladoporočenca v sobo. Viri pravijo, da naj bi svatje dostikrat postali neotesani, želeli sleči nevesto in celo sami poskrbeti za odvzem njene nedolžnosti. Takrat naj bi ženin vrgel podvezico in tako zamotil podivjane svate.  Kdor ujame podvezico, naj bi imel veliko sreče v življenju, če pa preda nevestino podvezico svoji ljubljeni osebi, naj bi mu le-ta bila zvesta do konca življenja. Včasih je bila naloga ženinove priče, da je ukradel podvezico, jo strgal na več majhnih koškov in razdelil med svate. Nalogo so vzeli tako resno, da so bili svatje večkrat resno poškodovani, ko so se borili za podvezico, poleg tega so z nevesto grobo ravnali in na vsak način želeli priti do podvezice. No, pa imamo razlog, zakaj se je običaj malenkost spremenil do dandanes. Danes ženin z usti sleče podvezico z nevestine noge, potem pa nevesta vrže šopek. Običaj sicer pravi, da bi moral moški, ki ujame podvezico, le-to natakniti na nogo ženske, ki je ujela šopek.  Vendar se pri nas (mogoče smo Slovenci premalo sproščeni) redko zgodi, da bi to počeli. Večinoma, morata skupaj le odplesati kakšen ples. Za oba velja, da naj bi bila naslednja, ki se bosta poročila. Ne nujno med seboj ;)

Nekaj starega, nekaj novega, nekaj modrega in nekaj izposojenega

Pravijo, da se nesreči v zakonu lahko izognemo. Upoštevati moramo le zgornje pravilo. Upamo, da je res tako enostavno. Nevesta naj bi pod obleko nosila modro podvezico ali pa v spodnje perilo všito modro pentljo. Običaj naj bi izhajal in enega najstarejših viteških redov. Le-ti so goreči zaščitniki žensk. Modra barva naj bi bila tudi barva ljubezni. Nekaj novega je ponavadi biserna ogrlica, ki jo nevesti podari njena mama. Lahko pa je tudi spodnje perilo, kak
nov modni dodatek ali kaj drugega. Je simbol optimizma. Nekaj starega je znak kontinuitete in je lahko ta predmet že del družinske tradicije. Nekaj izposojenega se vzame ponavadi od že poročene prijateljice, saj naj bi se njena sreča prenesla na novo nevesto. Pazite le, da izberete res srečno prijateljico.

Izmenjava poročnih prstanov

Najstarejši zapis o izmenjavi poročnih prstanov, je star več kot 4800 let. Izhaja pa, iz kje drugje, kot Egipta. Egipčani so prstan smatrali za nadnaravno, neskončno vez z večno ljubeznijo. Kasneje so ga Rimljani uporabljali kot zavezujočo, pravno pogodbo, po kateri dekle ni bilo več prosto. V Egiptu so sprva uporabljali iz trav spleteno kito, ki jo je ženin navil nevesti okoli zapestja ali gležnja, saj naj bi ta zadržala duha, da ne bi pobegnil iz njenega telesa. Kite so seveda dokaj hitro razpadle. Tudi zato, je vsako leto po poroki sledila ponovitev poročnih zaobljub, na katerih je zakonski par dobil novo travnato kito. Oblika prstana, torej krog, naj bi predstavljal tudi večno ljubezen. Sledili so prstani iz železa, saj ta simbolizira moč. Kasneje sta ga nadomestila srebro in zlato, ker sta lepa in v nasprotju z železom ne rjavita.

Nošenje prstanov na prstancu

Pred več stoletji so ljudje verjeli, da venska kri v srce priteka iz četrtega prsta na levi roki. Poimenovali so ga Vena Amori (latinsko ime za kri iz vene oziroma žilo ljubezni). Zaradi povezave med srcem in prstancem, so že takrat nosili poročne prstane na njem. Ta navada se je ohranila do danes, čeprav je kar nekaj narodov; med drugim tudi Nemci in Norvežani; ki nosijo poročni prstan na desni roki.

Zastrtost neveste s tančico

Pajčolani so sprva simbolizirali nevestino sramežljivost. Na poroki so bile večinoma še device, poroke so bile velikokrat dogovorjene, niso poznale vseh svatov….Danes takih porok praktično ni več, zato je tančica postala romantičen modni dodatek.

Hupanje

na poroki je ostanek vraže, da se tako odženejo zli duhovi.

Mlaji in šranga

Opažamo, da je ta običaj na določenih predelih Slovenije že skoraj povsem pozabljen. Najbolj pogosto ga izvajajo na Dolenjskem. Na predvečer poroke (večinoma pa kar v četrtek pred poroko), nevestini sosedje (neporočeni) postavijo mlaja. Morata biti visoka in ravna, z lepim vrhom. Razdelijo se v dve skupini; ena koplje luknji za mlaja, drugi pa iz njiju odstranjujejo lubje. Neporočena dekleta iz vasi pripravijo okrasitev za mlaja, pušeljc in pa tablo z napisom, ki povezuje oba mlaja. Pozno zvečer se mlaja postavi pred hišo neveste, zabava, ki jo obvezno spremljajo zvoki harmonike pa traja ponavadi pozno v noč. Včasih so temu rekli straža, saj so vaški fantje stražili mlaja pred fanti iz sosednje vasi, ki naj bi jih iz nevoščljivosti prišli podreti. Šranga, ki naj bi po običaju sledila že nekaj ur po zabavi, torej naslednje jutro pa je namenjena predvsem preizkusu ženinovih spretnosti in znanja, na koncu pa ženin plača za to, da lahko nevesto odpelje iz vasi. Šrangarji zaprejo dovoz do nevestinega doma, saj nevesta ne sme na poroko, dokler ženin ne dobi 'žegna' fantov iz vasi. Prikazati mora svoje spretnosti v žaganju, košenju, ličkanju koruze, oranju, molži krav…na koncu pa mu za odkup neveste ponudijo zelo visoko ceno. Na koncu se seveda pogodijo in ženin lahko odpelje nevesto.

 

Ženin mora nesti nevesto čez prag

Navada izvira že iz antičnega Rima, ko naj bi ženin nesel nevesto čez prag, ker ni želela vstopiti v njegovo sobo. Večinoma so se poročale izredno mlade punce, ki so bile še device in nepripravljene na zakonsko življenje z vsemi dolžnostmi. Danes je pomen nošenja neveste čez prag drugačen – tako naj bi jo ženin obvaroval pred zlobnimi duhovi.

Bela obleka

Danes se nam zdi, da so se neveste že od nekdaj poročale v beli obleki. Bela barva po našem prepričanju simbolizira nedolžnost, deviškost če hočete. Vendar se naši predniki ne bi strinjali z nami. Za njih je modra barva predstavljala čistost in nedolžnost, bela pa je pomenila bogastvo. Neveste so na poročni dan nadele svojo najboljšo obleko, barva in material pa sta odražala nevestin socialni položaj. Po poroki angleške kraljice Viktorije, ki se je leta 1840 poročila v beli čipkasti obleki, se je vse spremenilo. V časih, ko še niso imeli pralnih strojev, tla večine hiš pa so bila prekrita z zemljo, so si čiste, bele obleke lahko privoščili le zelo bogati. Bogate mlade neveste, naj bi bile tudi nedolžne, lepo vzgojene in ponižne. Prav tako je čista bela barva. Navado poročanje v beli obleki še vedno ohranjamo, čeprav večina nevest – roko na srce – dandanes ni nedolžnih. Mogoče pa se jih zato kar nekaj odloči tudi za kombiniranje z drugimi barvnimi odtenki.

Darilca za svate

Večina svatov se še danes odloča za drobna darilca, ki jih podarijo svatom ob odhodu. Zakaj je temu tako? V 16.stoletju je bilo v Angliji običajno, da so podarjali svatom ljubezenske vozlje, narejene iz čipke in pentelj, saj naj bi predstavljale trdno zvezo med mladoporočencema. Sledili so evropski aristokrati, predvsem iz Francije in Italije, ki so podarjali konfete (kandirane mandlje) v škatlah iz porcelana, kristala, dragih kamnov ali kovine. Sklepali so namreč, da s tem razdajajo svojo neizmerno srečo med svoje goste. Danes boste opazili, da na poroki dobite večje število konfetov. Včasih pa so jih podarili vsakomur natanko 5, saj so predstavljali zdravje, plodnost, bogastvo, srečo in dolgo življenje. Ta navada se je marsikje ohranila, najbolj zvesto pa ji sledijo Italijani. Na ameriški poroki po drugi strani, lahko pričakujete, da boste za darilo prejeli nekaj, kar je vezano na njihovo poročno tematiko. V Španiji delijo datlje in moškim tudi cigare. V Rusiji majhne slike ali sveče, na Irskem majhne poročne zvončke, v Indiji pa ročno izdelanega slončka.

Poročna vabila

Poročna vabila imajo precej dolgo tradicijo, saj so vklesana celo na steno nekaterih jam. Večinoma pa so bili svatje na poroko povabljeni ustno. Pravzaprav se je poroke lahko udeležil vsak, ki je slišal vabilo. Si predstavljate, da sedite v lokalu in rečete prijateljici: 'Saj boš prišla na mojo poroko?'. In na poročni dan imate namesto 100, kar naenkrat 120 svatov, saj so prišli tudi gostje lokala. Ustna vabila so bila običajna tudi zato, ker večina ljudi ni znala brati. Bogatejši sloj pa je pogosto najel menihe, ki so sloveli po lepi pisavi, da so jim napisali poročna vabila.

Tudi vi večinoma prejmete vabilo, ki ima v sredini (med prvo in zadnjo stranjo) vložen list s tekstom? Okrog leta 1600 so vabila pogosto gravirali na kovinske ploščice. Da se vgravirano besedilo ne bi razmazalo, so nanj postavili majhen list papirja. Danes list papirja, na katerem je natisnjen tekst, vstavimo med dve platnici, s čimer ga ravno tako zaščitimo.

Druga vraževerna prepričanja

- Nekateri menijo, da se za nosečo nevesto ne spodobi, da bi bila oblečena v belo, češ da je to barva za nedolžne.

- Če ženin vidi nevesto pred poroko, to prinaša nesrečo

- Pred poroko se nevesta ne sme pogledati v ogledalu, lahko pa malo goljufa in se pogleda v ogledalu brez enega uhana ali čevlja.

- Prstani nikakor ne smejo pasti na tla ali se izgubiti, tudi pozabiti se ne smejo, saj to pomeni, da ni prave volje ali želje za poroko.

- Če nevesta pred vhodom v cerkev zagleda mavrico, naj bi njen zakon trajal večno.

- Tisti, ki najprej po izrečenem svojem DA poda roko drugemu, je tisti, ki bo doma nosil hlače.

Naloge ob prihodu ženina po nevesto

- Kako dobro ženin pozna nevesto? Ženinu pred nevestinimi vrati postavijo vprašanja, s katerimi preverijo, kako dobro pozna svojo izvoljenko. Nekaj primerov: Katero številko čevljev nosi nevesta, koliko stopnic vodi do njene sobe, kolikokrat nevesta opere solato preden jo položi na mizo (pravilni odgovor: dokler ni čista), koliko je stara (pravilni odgovor: nevesta je mlada)

- Kateri ključ je pravi? Ženin od nevestinih staršev prejme cel šop ključev, on pa mora čim prej najti tistega, ki odpira vrata do neveste. Določijo tudi število poizkusov, ki jih ima na voljo in nevesto lahko odpelje le, če najde pravega. V nasprotnem primeru, mora opraviti dodatno nalogo.

 - Kriva nevesta. Preden ženin v svoj objem dobi svojo drago, mu pripravijo več nevest, ki objokujejo, da jih ne bo vzel - to so običajno starejše gospe, stare mame, majhne punčke ali moški oblečen v nevesto.

Fantovščina in dekliščina

Pred uradno poroko je čas za eno nepozabno zabavo; fantovščina za fante in dekliščino za dekleta. Mladoporočenca jo organizirata sama, vsebinski del pa pripravijo prijatelji; največkrat priči. Zabavi simbolizirata slovo od samskega stanu, izvede pa se ju en ali dva tedna pred poroko. Za idejo se moramo zahvaliti Nizozemcem. V Sloveniji so tovrstne zabave precej popularne, vseeno pa je v porastu število parov, ki združijo fantovščino in dekliščino v skupno zabavo.

Idej za igre na fantovščini in dekliščini je ogromno. Tradicionalni običaji pa so:
- nevesta mesi kruh
- previja in oblači dojenčka
- pometa in lička koruzo
- če je v bližini kmetija ali ima kdo doma kmetijo, mora pomolzti kravo in nahraniti živali
- ženin žaga drva s staro zarjavelo žago
- nevesta in ženin morata odgovarjati na šaljiva vprašanja, ki
izdajajo kako dobro se med seboj poznata
- ženin nosi lesen križ